Airbourne so se vrnili: nov album je glasen, hiter in zelo Airbourne

Če bi hard rock imel jutranjo budilko, bi jo Airbourne nastavili na največjo glasnost, jo vrgli skozi okno in nato o tem napisali refren. Avstralska skupina iz Warrnamboola se je 28. avgusta 2026 vrnila s šestim studijskim albumom, preprosto naslovljenim Airbourne. Izdala ga je založba Spinefarm Records, na njem pa je dvanajst skladb, ki skupaj trajajo približno 47 minut.

To je plošča za vse, ki menijo, da je dober rock komad sestavljen iz močnega riffa, bobnov, krika, refrena, ki ga lahko zapoje tudi sosed, in vsaj ene ideje, zaradi katere se človek vpraša, ali je bil studio dovolj dobro prezračen.

Od Warrnamboola do velikih odrov Airbourne so nastali v Warrnamboolu v zvezni državi Victoria. Jedro skupine sta brata Joel in Ryan O’Keeffe, ki sta s prijatelji začela graditi zvok, v katerem je bilo precej manj prostora za filozofiranje in precej več za kitarske ojačevalce. Leta 2003 so se preselili v Melbourne, nato pa jih je širši svet opazil z albumom Runnin’ Wild iz leta 2007.

Njihova zgodba je precej klasična: majhno avstralsko mesto, trdo delo, koncerti, potovanja in postopno dokazovanje, da lahko skupina z zelo prepoznavnimi vplivi vseeno razvije svojo identiteto. Po prvencu so sledili No Guts. No Glory. (2010), Black Dog Barking (2013), Breakin’ Outta Hell (2016) in Boneshaker (2019). Vmes so igrali na velikih festivalih in si ustvarili sloves skupine, ki na odru deluje, kot da je elektrika osebno užalila njihove prednike.

Primerjave z AC/DC so seveda neizogibne, vendar jih Airbourne ne skrivajo. Pravzaprav jih sprejemajo precej bolj sproščeno kot marsikdo, ki je kdaj slišal tri akorde in nato napisal biografijo o glasbeni revoluciji.

Kaj prinaša novi album? Naslovna skladba ne obstaja, kar je zelo v slogu skupine: album se imenuje Airbourne, ker očitno dodatna razlaga ni bila potrebna. Uvodna GUTSY takoj postavi pravila igre — kitara stopi na plin, bobni držijo smer, Joel O’Keeffe pa poje, kot da mora preglasiti letalski motor.

Med najbolj opaznimi naslovi so Alive After Death (Last Plane Out), Here She Comes, Kid In A Candy Store, Sky High in Last Man Standing. To niso pesmi, ki bi poslušalca nežno prosile za pozornost. Bolj verjetno je, da ga zgrabijo za ovratnik in ga odložijo pred zvočnik.

Zaključna Send Me To Rock ’N’ Roll Heaven je poklon velikim imenom rocka, med njimi Bonu Scottu in Lemmyju. Tudi tu skupina ostaja zvesta svojemu receptu: spoštovanje zgodovine, veliko energije in dovolj glasen refren, da ga je mogoče peti z dvignjeno pločevinko piva.

Posebnost snemanja je tudi uporaba originalne konzole iz studiev Alberts Studios, na kateri so nekoč delali AC/DC, Rose Tattoo in The Angels. To samo po sebi ne naredi albuma dobrega — star kos studijske opreme ni čarobni talisman — vendar lepo pove, kakšno zvočno tradicijo želi skupina ohraniti.

Brez nepotrebnega kompliciranja Največja prednost albuma Airbourne je, da ve, kaj želi biti. Ne poskuša se pretvarjati, da je simfonična opera, laboratorijski eksperiment ali zvočni zemljevid Marsa. Je neposreden hard rock z močnim pulzom, odrskim značajem in občutkom, da se bo nekje v ozadju vsak trenutek zgodila še ena vožnja brez zavor.

To pomeni tudi, da album ne bo prepričal poslušalca, ki si želi velikih slogovnih preskokov. Airbourne niso skupina, ki bi sredi albuma nenadoma odložila kitare in se posvetila ambientu za meditacijo. Toda za ljubitelje klasičnega, umazanega in samozavestnega rocka je to pravzaprav dobra novica.

Airbourne je album za vožnjo, telovadnico, pripravo na koncert ali za tisti trenutek, ko je računalniški zvočnik videti preveč nedolžen. Najbolje deluje glasno, vendar ne tako glasno, da bi morali naslednji dan zgodovino skupine pripovedovati z gibi ustnic.

Razsodba Airbourne na šestem albumu niso spremenili smeri, ampak so jo še enkrat dobro označili z neonsko tablo. Airbourne prinaša riff za riffom, refren za refrenom in dovolj energije, da se tudi običajen torek za nekaj minut obnaša kot petkov večer.

Če iščete nežno glasbeno ozadje, boste morda raje izbrali kaj drugega. Če pa želite ploščo, ki se ne opravičuje za svojo glasnost in se zna zabavati s tradicijo rocka, je novi Airbourne zelo preprost predlog: pritisnite predvajanje in pustite, da se ojačevalec odloči namesto vas.

Viri: Airbourne, Official release, ABC Rage, Naslovna fotografija

Opomba: naslovnica albuma je avtorsko zaščiteno promocijsko gradivo.

Vsebina je nastala s pomočjo AI.